Pojdi na glavno vsebino
english

28. marec 2011

Rešujejo nas novi izdelki in tehnološko najbolj napredne storitve

Dnevnik, Poslovni Dnevnik, 28. marec 2011

Ljubljana - Bilo je leta 1990, ko je Boris Šolar varno zaledje službe v Iskri zamenjal za takrat precej tvegano odločitev ustanovitve svojega podjetja. Imel je vse, kar je potrebno za začetek: znanje, izkušnje, dobro idejo, predvsem pa trdno ambicijo, da mu bo uspelo. Poleg naštetega je imel tudi malo manj običajno doto za start up: "blagoslov" modreca, nekega spoštovanega muslimanskega svečenika, ki mu je na eni od poslovnih poti v BiH napovedal uspeh - in "izbral" tudi ime: usmeril ga je na "četrto pot", ki je seštevek prvih, temeljnih življenjskih treh (čustva, razum, usoda), hkrati pa predstavlja njegovo lastno, novo pot. In tega, da je stopil nanjo, res ni nikoli obžaloval.

Kako se je gibala gazela Četrta pot od tedaj, ko je bila 2007 nominirana za gorenjsko gazelo?

Lepo smo rasli. Tudi v krizi je šel prihodek iz storitev ves čas navzgor, zato so se plače, predvsem zaradi boljše organiziranosti, prav tako stalno povečevale. Na rast računamo tudi v prihodnje, saj še več delamo za razvoj in izpopolnitev programske opreme, res pa je, da je okoli nas trg, ki je nekoliko kritičen. Večinoma smo namreč vezani na domači trg, ki ima takšne in drugačne težave. Povsod se varčuje. A verjamem, da nas bodo še naprej reševali novi produkti in tehnološko najnaprednejše storitve. Imamo okoli tisoč strank, kar tudi nekaj pomeni, in tudi če število strank kdaj upade, nam vseeno vsako leto uspe pridobiti od petdeset do sto novih - kar pomeni rast v vse smeri.

Ob neki priložnosti ste se pošalili, da se imate prej kot za gazelo za velikega lenega mačka, ki zgolj prede, vsi pa vedo, da je tu. Koliko je v tej šali resnice?

Prva leta so bila v znamenju prebijanja na trgu in veliko različnih poslov. Vseskozi smo vztrajno in uspešno rasli. Šele sočasno s prihodom krize smo si rekli, da je z rezultati rasti treba nekaj narediti. In smo kupili nove prostore. Takrat smo se prvič zadolžili in to so tvegane zadeve.

Če bi tveganja iskali še naprej, bi se že igrali z delovnimi mesti, tega pa se pri 75 zaposlenih seveda ne nameravamo iti. Raje torej dobro delamo tisto, kar znamo in za kar smo prepričani, da lahko dobro naredimo. Marsikdo ima lahko deset prodajalcev in tri razvojnike, pri nas pa je obratno - imamo tri prodajalce, vse ostalo pa je razvoj. Zato vsi vedo, da smo močni. Smo "maček" tiste večje vrste: ko nekaj ujamemo, hitro odtrgamo kos plena in tečemo naprej. Neradi se izpostavljamo, kjer pa se pojavimo, kremplje zasadimo do konca. (smeh)

Kaj ste o sebi spoznali novega, odkar je prišla recesija?

Odkar obstajamo, živimo, kot da je kriza - nikoli nismo razmetavali z denarjem. Sam sem povsem zadovoljen s tem, da nam gre dobro, da imamo dobre odnose in da se imamo lepo. Ni treba biti vedno najboljši: važno je, da se cenijo trud, rezultati in znanje, to zadostuje. In če nas za povrh "doleti" še kakšno priznanje, nagrada ali naziv, kot sta gazela in finalist izbora zaposlovalca leta Zlata nit, nekaj, kar lahko komu pokažemo, pa je to brez dvoma lepa potrditev. Tako se nam ni treba hvaliti ali razlagati, kako dobri smo, saj to kažejo neodvisne meritve.

Zaradi krize naj bi bil lanski izkupiček davkov pravnih oseb najnižji v zadnjih petih letih: dosegel je samo tretjino vrednosti izkoristka iz leta 2008. Kako ocenjujete resnost trenutnih gospodarskih razmer in kako naj po vašem postopajo podjetja, da slovensko gospodarstvo ne bo drvelo še bolj navzdol?

Najprej se moramo tako na ravni politike kot gospodarstva odločiti, kaj sploh želimo. Ko se bomo o tem izjasnili, bomo vedeli tudi, s kakšnimi podjetji, pogoji, subvencijami in drugimi pomočmi bi lahko to dosegli.

Enostaven zgled tega je nogometna reprezentanca, ki je odšla na svetovno prvenstvo: najprej so izbrali dobre igralce, sestavili ekipo, trenirali, naredili strategijo in - prišli na svetovno prvenstvo. Zakaj? Ker se je tega nekdo resno lotil. Mi smo tukaj že dvajset let, pa nas z uradnega gospodarskega nivoja še nihče ni obiskal - nekdo, ki bi prišel in dejal: "Aha, vidimo, da dobro delate in imate znanje. Vi ste pravi, naberimo takšne skupaj in ustvarimo nekaj skupaj!" Zadostovale bi že investicije, saj jih namreč ni moč vpisati pod davčne olajšave. Veliko denarja se je v preteklih letih subvencioniralo v razvojne projekte, izobraževanje itd. Do nas ta denar ne pride. Pa saj nam ni treba ničesar dati, le malo manj naj nam vzamejo! Sploh sedaj mnoga podjetja predvsem skrbi za preživetje in zato raje ne tvegajo. Davčna lestvica je v Sloveniji kratko malo nepravična, potem so tu visoki stroški strokovnjakov.

Menite, da za internacionalizacijo torej zgolj pogum ni dovolj?

Prodreti in uspeti na tujih trgih je za podjetje zelo zahtevna zadeva. Vsako podjetje, ki mu to uspe, je v prvi ligi. Takšne je treba podpreti! Internacionalizacija - seveda, ampak najprej je treba vedeti, s čim iti ven. Sam proces tudi veliko stane. Da uspeš, traja, in to terja veliko stroškov. In če jih ne moreš kriti oziroma če nimaš podpore, se upravičeno vprašaš, ali ni bolje biti kot maček: doma spati, se crkljati, se vsake toliko česa domisliti, naslednji dan to prodati in zmagovati na tak, varen in preverjen način.

Ukrepov za spodbujanje internacionalizacije je zadnje čase vendarle vse več tudi državnih: akcijski načrt ministrstva za zunanje zadeve je prinesel kar nekaj pozitivnih spodbud, pa tudi Japtijevi projekti dajejo podjetnikom razloge za dodaten zagon.

Podjetja trenutno v resnici nimajo energije za kakšne posebne podvige. Bolj kot ne se borijo za preživetje doma. Težko je in trenutno se napreduje le z majhnimi koraki. Probleme imajo ne nazadnje tudi v tujini, tudi z vidika zaostrene konkurence.

Vzemimo samo naše področje: v zahodnem svetu je zadeva tako skoncentrirana in na taki ravni, da sploh ne prideš zraven. Na mlajših in za zdaj še šibkejših trgih imajo prav tako veliko znanja, a podjetja storitve opravljajo za bistveno manj denarja - pa spet ne prideš zraven.

Država mora skratka predvsem najti pravi način, nekakšen filter za izbor zadev, ki jih velja podpreti - mogoče nam bo potem uspelo.

Obstaja zamisel o klubu gazel, ki bi omogočil več delitve dobrih praks in izkušenj, predvsem na področju internacionalizacije. Kakšno je vaše mnenje o tem in o povezovanju z namenom delitve dobrih praks - tudi z vidika krepitve skupne gospodarske dejavnosti? Se sami povezujete z drugimi podjetji?

Večkrat smo se skušali povezovati, a nimamo ravno dobrih izkušenj: pokazali smo svoj know-how z namenom, da se združimo in nastopimo skupaj, na koncu pa iz sodelovanja ni bilo nič. Čez leto dni so enako stvar delali sami. Še več: tudi prevzeli so nam posle.

Imamo sicer tudi nekaj bolj pozitivnih izkušenj, a pri tem gre vselej za dolgotrajen proces tkanja vezi, vzpostavljanja zaupanja ter ogromnih vložkov energije, truda …, kakšnih briljantnih rezultatov pa v tem ni. Zato svoje raje delamo sami - in je mir.

 

Arhiv novic

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se